Avtorica v pravnem mnenju pojasni osnovne pojme avtorskega prava in odgovori na vprašanja, ki se prevajalcem in tolmačem pogosto zastavljajo v praksi.
1. UVOD
Naročnik tega mnenja je Društvo prevajalcev in tolmačev Slovenije, ki med drugim skrbi za sistematično in strokovno izobraževanje ter uveljavljanje prevajalcev, tolmačev in sodnih tolmačev. Na enem izmed seminarjev društva, ki je potekal 11. februarja 2016 na Pravni fakulteti v Ljubljani, so njegovi člani opozorili na nekaj dilem in težav, ki jih imajo v praksi. V tem mnenju odgovarjam na njihova vprašanja in pojasnjujem nekaj ključnih pravil avtorskega prava.
2. TEMELJNA PRAVILA AVTORSKEGA PRAVA
2.1. Avtorsko delo
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah1 (v nadaljevanju ZASP), ki ureja pravice avtorjev na njihovih avtorskih delih, je bil sprejet leta 1995 in od tedaj večkrat spremenjen (nazadnje leta 2015). Prečiščeno besedilo ZASP z vsemi spremembami je objavljeno na portalu Pravno-informacijski sistem RS2.
Več
ZASP opredeljuje varovana dela v prvem odstavku 5. člena, ki določa, da so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so izražene na kakršenkoli način. V drugem odstavku 5. člena so navedeni značilni primeri varovanih avtorskih del, kot so: govorjena dela (npr. govori, predavanja), pisana dela (npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študije in računalniški programi), glasbena, gledališka, likovna, avdiovizualna in fotografska dela ter predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (npr. tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja).
Vendar to ne pomeni, da so v zakonu našteta dela samodejno varovana kot avtorska niti da druge vrste del ne bi mogle biti varovane samo zato, ker jih zakon ne našteva. Za to, da je neka stvaritev varovana kot avtorsko delo, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zakon določa v prvem odstavku 5. člena, in sicer:
- individualnost, kar pomeni, da mora delo imeti pečat avtorjeve osebnosti (imeti mora lastnosti, ki ga ločujejo od drugih del ali nevarovanih stvaritev);
- delo mora biti intelektualna stvaritev, torej plod človekove intelektualne dejavnosti;
- delo se mora uvrščati v književnost, znanost in umetnost (ta področja se v avtorskem pravu razlagajo široko) ter
- delo mora biti kakorkoli izraženo (zaznavno za človeške čute).
Za kvalifikacijo avtorskega dela pa ni potrebno, da je delo kjerkoli registrirano, objavljeno ali fiksirano na materialnem nosilcu. Prav tako za avtorskopravno varstvo ni pomembno, ali delo dosega umetniško ali estetsko vrednost niti kolikšen je njegov obseg ali kakšna količina truda je bila vložena v njegovo ustvarjanje.
ZASP v prvem odstavku 9. člena opredeljuje tudi, kaj ni varovano kot avtorsko delo, in sicer so to: (1) ideje, načela in odkritja, (2) uradna besedila z zakonodajnega, sodnega ali upravnega področja in (3) ljudske književne ali umetniške stvaritve. Vendar pa je v drugem odstavku 9. člena določeno, da so prevodi uradnih besedil z zakonodajnega, sodnega ali upravnega področja avtorskopravno varovani, razen če so objavljeni kot uradna besedila.
2.2. Avtorska pravica
Avtorska pravica pripada avtorju s samo stvaritvijo dela (14. člen ZASP), zato mu za pridobitev te pravice ni treba registrirati stvaritve, je fiksirati ali reproducirati. V 15. členu ZASP je določeno, da je avtorska pravica enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izhajajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja). Avtorska pravica je izključna in deluje absolutno, zoper vsakogar (erga omnes). To pomeni, da avtor sam odloča o svojem delu in lahko prepoveduje posege tretjih oseb vanj3.
Moralne avtorske pravice so tiste, ki varujejo avtorjeve duhovne in osebne vezi do dela. Tem pravicam se ni mogoče odpovedati niti jih prenesti na kogarkoli drugega. Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja in mu zagotavljajo izkoriščanje dela (nadzor nad uporabo in plačilo za uporabo). Druge pravice avtorja pa varujejo druge njegove interese, ki niso niti tipično osebni niti premoženjski (npr. zagotavljajo mu poplačilo, če je določena vrsta uporabe dovoljena z zakonom, ali izročitev izvirnika ali dostop do njegovega dela).
2.3. Prenos avtorskih pravic
Temeljno pravilo glede prenosa materialnih avtorskih pravic vsebuje drugi odstavek 21. člena ZASP, ki določa, da je uporaba avtorskega dela dopustna le, če avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je sam določil, prenese ustrezno materialno avtorsko pravico. Izkoriščanje avtorskega dela je torej dopustno le, če je avtor na uporabnika prenesel pravice v obsegu, potrebnem za določeno vrsto uporabe.
Več
Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), zato avtor nikoli ne more prenesti vseh svojih upravičenj (tj. moralnih, materialnih in drugih pravic). Prav tako ni mogoče prenesti moralnih avtorskih pravic (prvi odstavek 70. člena ZASP). Pogodbeno določilo, s katerim avtor prenaša na drugo osebo avtorsko pravico kot celoto, moralne avtorske pravice ali materialne avtorske pravice na vseh svojih prihodnjih delih ali za neznane oblike uporabe, je nično (79. člen ZASP).
Materialne avtorske pravice se prenašajo s pogodbo, ki mora biti pisna. Če ni sklenjena v tej obliki, se sporne ali nejasne določbe posla razlagajo v avtorjevo korist (80. člen ZASP). S pogodbo ali drugim pravnim poslom se lahko prenašajo samo posamične materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja, če ni z ZASP določeno drugače. Slednji v 73. členu določa, da je prenos posamičnih materialnih avtorskih pravic lahko omejen vsebinsko, časovno in prostorsko. Vsebinsko se lahko prenos pravic omeji tako, da se natančno določi, katere posamične materialne avtorske pravice se prenašajo (torej kakšne vrste uporabe dela avtor dovoljuje naročniku), da se določi, ali se lahko pridobljene pravice prenašajo naprej na tretje osebe in ali gre za izključni ali neizključni prenos pravic. Kadar je dogovorjen izključni prenos pravic, avtor s svojim delom ne bo več mogel razpolagati, kadar pa je dogovorjen neizključni prenos, bo svoje delo še naprej lahko uporabljal in dovoljeval uporabo tudi drugim. Časovni vidik prenosa pravic je pomembno določiti zato, da uporabnik ve, koliko časa lahko uporablja neko avtorsko delo, s prostorsko omejitvijo prenosa pa se določi območje, na katerem se delo lahko uporablja.
Vse te vidike lahko pogodbeni stranki določita po svoje, ZASP pa vsebuje pravila (domneve), ki veljajo, če v pogodbi ni določil glede obsega prenosa pravic. Ta pravila avtorju, ki je praviloma šibkejša pogodbena stranka, zagotavljajo posebno varstvo. Tako ZASP v prvem odstavku 75. člena določa, da če z zakonom ali pogodbo ni določeno drugače, šteje, da je bil dogovorjen neizključni prenos, da velja samo za Republiko Slovenijo in za čas, ki je običajen za posamezno vrsto del. Če ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg pravice se prenaša, se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistveno za dosego namena pogodbe (drugi odstavek 75. člena ZASP). Imetnik, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja, pa je brez dovoljenja avtorja ne more prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo določeno drugače (prvi odstavek 78. člena ZASP).
2.4. Varstvo pravic
Razen v primerih, za katere zakon izrecno določa drugače, je uporaba avtorskega dela dovoljena le, če je avtor privolil vanjo oziroma uporabniku prenesel ustrezne materialne avtorske pravice. Vsakršna uporaba avtorskih del, ki je avtor ni dovolil, ali uporaba nad dogovorjenim obsegom je kršitev avtorskih pravic, razen če gre za posamične vrste uporab, ki so pod določenimi pogoji dovoljene z zakonom. ZASP v 164. členu določa, da tisti, čigar pravice iz tega zakona so bile kršene, zoper kršilca lahko zahteva varstvo pravic in povrnitev škode. V 167. členu ZASP je določena cela vrsta zahtevkov, ki jih ima upravičenec ob kršitvi njegovih izključnih pravic, npr. prepoved kršitev, odstranitev stanja, ki je nastalo s kršitvijo, odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov, uničenje predmetov kršitve, objava sodbe itd.
Več
Glede povrnitve škode ZASP v 168. členu določa, da veljajo splošna pravila o povzročitvi škode, odškodnina pa se lahko določi v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Če je bila pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva civilno kazen, tj. plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja, povečanega za 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena). Pod pogoji iz 169. člena ZASP lahko sodišče neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če te škode ni, prisodi avtorju še pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve njegovih moralnih pravic.
2.5. Omejitve avtorskih pravic
V posameznih primerih ZASP nekatere vrste uporabe avtorskih del izrecno dovoljuje, pri čemer omejuje avtorjeve izključne pravice zato, da se zagotovi uresničevanje drugih pravic ali interesov javnosti. Pogoji, ki morajo biti za tako vrsto uporabe avtorskih del izpolnjeni, so v zakonu natančno predpisani. Tako je brez dovoljenja avtorja in brez plačila avtorju dovoljeno npr. javno izvajati avtorska dela pri neposrednem pouku, uporabljati odlomke del z namenom citiranja, uporabljati osirotela dela, uporabljati avtorska dela pri izvedbi uradnih postopkov ali pri preizkušanju naprav v trgovinah ipd., vendar le na način in v obsegu, ki ju določa zakon. Podobna pravila poznajo tudi v drugih državah – so sicer nekoliko drugačna, vendar imajo podoben učinek (npr. doktrina »fair use« v ZDA ali »fair dealing« v Veliki Britaniji).
Avtorska pravica je omejena tudi časovno, saj ZASP v 58. členu določa, da s pretekom rokov trajanja avtorsko delo ni več varovano. Splošno pravilo je, da avtorska pravica traja ves čas avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti (59. člen ZASP), pri čemer ta rok začne teči od prvega januarja tistega leta, ki sledi letu avtorjeve smrti (67. člen ZASP).
3. ODGOVORI NA VPRAŠANJA V ZVEZI S PREVAJANJEM IN TOLMAČENJEM
3.1. Ali prevajanje in tolmačenje štejeta za avtorsko delo in na podlagi katerih zakonskih določb je tako delo varovano?
Prevajanje in tolmačenje je varovano kot avtorsko delo pod pogojem, da gre za individualno intelektualno stvaritev avtorja, ki izpolnjuje pogoje, predpisane v 5. členu ZASP. To pomeni, da je kot avtorsko delo lahko varovan le tisti prevod ali tolmačenje, ki je individualno (izvirno) delo, ki je plod človekove umske dejavnosti (ne pa npr. samodejna pretvorba besedila z računalniškim programom), ki se uvršča v področje književnosti, znanosti ali umetnosti in je kakorkoli izraženo (npr. lahko gre za pisni prevod besedil, podnaslavljanje, za simultano ali konsekutivno ustno tolmačenje).
V prvem odstavku 7. člena ZASP je določeno, da so prevodi, priredbe, aranžmaji, spremembe in druge predelave prvotnega avtorskega dela ali drugega gradiva, ki so individualna intelektualna stvaritev, samostojna avtorska dela. Komentatorji ZASP pojasnjujejo, da so prevodi jezikovne predelave, ki so posebej pomembne in zato lahko uživajo poseben status po mednarodnem konvencijskem pravu . Za avtorskopravno varstvo prevodov ni pomembno, ali je prvotno delo tudi avtorsko, saj je kot avtorsko delo varovan tudi prevod »drugega gradiva« (npr. prevodi jedilnih listov, navodil za uporabo ali prevodi uradnih besedil, ki niso varovana kot avtorsko delo).
Posebna ureditev pa velja za prevode, ki so objavljeni kot uradna besedila v uradnih glasilih oblastnih organov, npr. uradni prevodi zakonov ali drugih predpisov. Taki prevodi sicer štejejo za avtorska dela, saj gre pri njih nedvomno za ustvarjalno nalogo v smislu prvega odstavka 5. člena oziroma prvega odstavka 7. člena ZASP5. Vendar zakon (v 9. členu) tovrstnim prevodom odreka avtorskopravno varstvo zaradi splošnega interesa javnosti, da taka dela izkorišča in uporablja brez omejitev.
3.2. Ali je treba za vsako uporabo avtorskega dela pridobiti ustrezne pravice in kateri člen zakona to določa? Kako se te pravice prenašajo?
ZASP v drugem odstavku 21. člena določa, da je uporaba avtorskega dela dopustna le, če avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je sam določil, prenese ustrezno materialno avtorsko pravico. Zato mora uporabnik pred vsako uporabo pridobiti materialne avtorske pravice, ki mu omogočijo določeno vrsto uporabe. Pravice se praviloma pridobijo s pogodbo, ki se sklene v pisni obliki (80. člen ZASP).
Vendar je tudi avtorska pravica tako kot vsaka druga pravica v nekaterih primerih omejena z ustavno zagotovljenimi pravicami drugih oziroma zaradi posebnih interesov javnosti. Zato ZASP v 47. do 57. členu določa izjeme od splošnega pravila, s katerimi omejuje avtorsko pravico tako, da pod določenimi pogoji dovoljuje nekatere vrste uporabe avtorskih del, kot so: uporaba del za obveščanje javnosti, uporaba del v korist invalidnih oseb, javno izvajanje del pri neposrednem pouku, uporaba del za raziskave ali individualno pridobivanje znanja, reproduciranje del za zasebno rabo, citiranje itd.
3.3. Kaj lahko stori avtor (prevajalec, tolmač) ob kršitvi njegovih pravic?
To je odvisno od vrste in obsega kršitve. ZASP zagotavlja avtorju različne vrste zahtevkov, ki jih lahko uveljavlja prek sodišča. Večinoma je smiselno, da avtor kršilca najprej opozori na kršitev in mu predlaga način, po katerem bi jo lahko sanirali (npr. s pravilno navedbo avtorstva, objavo popravka), ter določi nadomestilo za nedovoljeno uporabo avtorskega dela (npr. plačilo običajnega honorarja za tovrstno uporabo dela). Če dogovor ni mogoč, je treba poseči po ukrepih za sodno varstvo, pri čemer je treba sprožiti sodni postopek pravočasno, da zahtevek ne zastara. Zastaralni roki so odvisni od različnih okoliščin posameznega primera. Splošno pravilo je, da denarne terjatve (npr. zahtevek za plačilo honorarja) zastarajo v petih, odškodninske terjatve pa v treh letih.
3.4. Pri čezmerni uporabi avtorskega dela prevajalca oziroma tolmača se je naročnik skliceval na nevednost, da delo prevajalcev šteje za avtorsko delo. Ali je tak ugovor naročnika lahko utemeljen?
Načelno ne, ker iz 5. in 7. člena ZASP izhaja, da je prevod (jezikovna predelava nekega obstoječega dela, ki je individualna intelektualna stvaritev) avtorsko delo, in ker je v 21. členu ZASP jasno določeno, da je uporaba avtorskih del dovoljena le, če je avtor uporabniku prenesel ustrezno avtorsko pravico. Materialnih avtorskih pravic je toliko, kolikor je načinov uporabe avtorskega dela. Zato je treba obseg uporabe in prenos posamičnih pravic, ki tako uporabo omogočajo, določiti čim natančneje. Če obseg uporabe ni določen, veljajo domneve glede obsega prenosa, ki jih določa ZASP v 75. do 78. členu. Obseg prenosa pravic in trajanje uporabe sta ključna elementa, ki določata višino honorarja za uporabo in prenos pravic. Vsaka čezmerna uporaba (torej taka, ki presega obseg prvotno dogovorjene uporabe) je kršitev avtorskih pravic, za katero lahko avtor uveljavlja npr. prepovedne ali odstranitvene zahtevke ali zahteva dodatno plačilo. Nevednost ne razbremenjuje naročnika odgovornosti za kršitev avtorskih pravic, lahko pa se upošteva npr. pri dogovoru o dodatnem plačilu ali pri odmeri civilne kazni, ki se določi glede na stopnjo krivde kršitelja.
Če bi recimo nekdo naročil ustno tolmačenje v živo in bi se s tolmačem dogovoril le za tovrstno uporabo njegovega dela (npr. na konferenci), bi moral za dodatno uporabo, kot je npr. hkratno javno prenašanje tolmačenja (»live streaming«) ali objava posnetka tolmačenja na spletni strani, pridobiti avtorjevo dovoljenje in za to plačati dodaten honorar.
3.5. Ali lahko prevajalska agencija (naročnik prevoda) od prevajalca (avtorja) zahteva, da izbriše zbirko prevodov, ki jo je sam, z lastnim delom in sredstvi, ustvaril za naročnika, in da je v lastne namene nikoli ne uporablja?
Avtorsko pravo takih obveznosti avtorjem ne nalaga niti takega ravnanja izrecno ne prepoveduje. Avtor s svojim delom lahko razpolaga prosto, razen če je pravice za uporabo tega dela izključno in neomejeno prenesel na naročnika. V takem primeru s svojim delom javno ne more več sam razpolagati – ne more ga npr. sam objaviti ali dovoliti njegove uporabe tretjim osebam.
Lahko pa bi šlo za posebno pogodbeno obveznost, za katero bi se izrecno dogovorila avtor in naročnik. Pogodbene stranke namreč skladno s 3. členom Obligacijskega zakonika6 (v nadaljevanju OZ) lahko svoja pogodbena razmerja urejajo prosto, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Če bi torej avtor izrecno privolil v tako določbo v pogodbi, bi naročnik lahko zahteval izpolnitev te pogodbene obveznosti. Vendar menim, da če gre zgolj za osebno uporabo dela, ki ga je ustvaril avtor sam, naročnik nima upravičenega interesa za tak zahtevek, saj mu avtor z uporabo za lastne potrebe ne bi z ničimer škodoval, obenem pa bi se s tako naročnikovo zahtevo lahko pretirano omejile avtorjeve ustavne pravice, zlasti svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja (ki jo zagotavlja 59. člen Ustave RS7) ter pravice iz ustvarjalnosti, tj. avtorska in druge pravice, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti (varovane s 60. členom Ustave RS).
Če torej prevajalska agencija kot naročnica prevoda zahteva od prevajalca, da v svojem računalniku izbriše vse gradivo, ki se je med prevodnim procesom ustvarilo s samodejnim shranjevanjem v bazo programa Trados, MemoQ in podobnih programov, to pomeni, da zahteva tudi izbris avtorjevih intelektualnih dosežkov, kot so terminološke in druge prevodne rešitve, ki bi mu pri nadaljnjem delu lahko koristile in ima do njih neodtujljivo moralno pravico. Zato naročnikov zahtevek, da mora avtor izbrisati bazo, ki je plod njegovega osebnega dela, in prepoved, da je ne sme uporabljati niti za lastne namene (pri nadaljnjem prevajanju za kateregakoli naročnika), s stališča avtorjevih moralnih pravic nista upravičena.
V praksi sicer take izrecne zahteve po izbrisu avtorjevega dela ali rezultata njegovega lastnega ustvarjalnega dela niso običajne. Če avtorji vse svoje pravice prenesejo na naročnika izključno in brez omejitev, se z njim pogosto dogovorijo, kakšno vrsto uporabe si lahko pridržijo za lastne potrebe (npr. za predstavitev svojega dela ali za osebno uporabo).
3.6. Ali lahko naročnik podnaslovnega prevoda delo prevajalca uporabi v ponovnih prikazovanjih filmskega gradiva, ne da bi o tem obvestil in ponovno plačal prevajalca? Ali veljajo podobna pravila kakor pri ponatisih knjig?
Naročnik lahko uporabi delo samo v obsegu, ki je bil dogovorjen z avtorjem. Če način in obseg uporabe avtorskega dela s pogodbo nista bila natančno določena, veljajo domneve, ki jih predpisuje ZASP (v 75. do 78. členu). Če je bilo s pogodbo za podnaslavljanje filma določeno samo omejeno število ponovitev predvajanja filma, vsaka nova ponovitev šteje za dodatno uporabo, za katero je treba pridobiti dovoljenje avtorja in plačati dodatno nadomestilo. Enako velja za ponatis knjig. Če je s pogodbo dogovorjen prenos pravice reproduciranja in distribuiranja samo v določeni nakladi (npr. 1000 izvodov), je treba za vsak dodaten ponatis pridobiti pravico avtorja in se dogovoriti za ustrezno nadomestilo.
3.7. Ali lahko naročnik s pogodbo zaveže prevajalca k izpolnjevanju pogojev, ki niso v skladu z zakonom?
V slovenskem obligacijskem pravu je uzakonjeno načelo prostega (avtonomnega) urejanja obligacijskih razmerij, ki daje njihovim udeležencem pravico, da svoja razmerja urejajo tudi drugače, kot to določa zakon, in da s svojo voljo izključijo uporabo posameznih določb zakona. Avtonomnost strank pri tem je omejena s prepovedjo urejanja teh razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli8. Nekatere določbe zakonov so prisilne, praviloma zaradi varstva interesov šibkejše stranke. Tako je npr. v 79. členu ZASP izrecno prepovedan prenos moralnih avtorskih pravic ali prenos materialnih avtorskih pravic za neznane oblike uporabe dela (ki se npr. pojavijo z razvojem tehnologije ali novih medijev). Prav tako je določeno, da se ni mogoče odpovedati pravici do nadomestila za dovoljeno reproduciranje za časopisni kliping (tretji odstavek 154. člena ZASP) ali pravici do nadomestila za privatno reproduciranje, ki pripada avtorjem zato, ker ZASP dovoljuje fotokopiranje ali snemanje avtorskih del za privatno uporabo posameznikov (šesti odstavek 37. člena ZASP). Take določbe zato omejujejo pogodbeno svobodo strank. Če torej naročnik »prisili« avtorja k podpisu pogodbenega določila, ki je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, tvega, da bo taka določba ob sporu sankcionirana z ničnostjo, torej bo štelo, kot da nikoli ni veljala.
Urša Chitrakar, odvetnica
V Ljubljani, 21. junija 2016
Opombe
1 Objavljen v Uradnem listu RS, št. 21/95, 9/01, 43/04, 17/06, 139/06, 68/08, 110/13 in 56/15.
2 http://pisrs.si/Pis.web/indexSearch?search=ZASP
3 Trampuž/Oman/Zupančič: Komentar ZASP, Gospodarski vestnik, 1997, str. 67–69.
4 Trampuž/Oman/Zupančič: Komentar ZASP, Gospodarski vestnik, 1997, str. 47.
6 Objavljen v Uradnem listu RS, št. 83/01, 28/06 in 40/07; uradno prečiščeno besedilo objavljeno na: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1263.
7 Objavljena v Uradnem listu RS, št. 33/91 – I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06 in 47/13; neuradno prečiščeno besedilo objavljeno na: http://pisrs.si/Pis.web/pravniRedRSSearch?search=ustava+republike+slovenije.
8 Več o tem glej N. Plavšak: Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 127–133.
